SPAJANJE LINEARNIH TIRNIH VODIL IN RAZPOREDITEV LUKENJ

Obstajajo trije glavni razlogi, da je linearno tirno vodilo bolje naročiti v več krajših delih kot v enem kosu:

1) potrebna dolžina linearnega tirnega vodila presega dolžino, ki jo ponuja proizvajalec,

2) prevelike omejitve prostora ali konstrukcija stroja ne omogočajo namestitve enotne linearne vodilne tirnice,

3) dodatni stroški prevoza in dela so lahko previsoki pri dolgih vodilih.

Ne glede na razlog, zaradi katerega je potrebna uporaba spojene linearne vodilne tirnice, bodo proizvajalci kupcu skušali olajšati postopek določanja in naročila tirnice s pravokotnim spojem. V ta namen bodo zagotovili običajne postopke izdelave, standardne številke delov in celo odpremo večdelnih tirnic, da se zagotovi njihova pravilna uporaba in namestitev.

ŠTEVILKE V ZVEZI Z DOLŽINAMI TIRNIC IN DIMENZIJAMI KONCEV

Določanje dolžine linearne tirnice in dimenzij njenih koncev je nekoliko pomembnejše pri večdelnih tirnicah kot pri enodelnih. Najprej je treba končne odseke tirnic združiti tako, da je razmik lukenj med spoji enak standardnemu razmiku lukenj vzdolž tirnice. Najpogostejša in najboljša praksa je oblikovanje identičnih dimenzij koncev na vsakem odseku, ki bo tvoril pravokotni spoj. Če je razmik med luknjami na primer 60 milimetrov, mora imeti vsak del, ki bo tvoril pravokotni spoj, dimenzijo konca 30 milimetrov. Dolžina samih odsekov vodilnih tirnic ni pomembna, upoštevati je treba samo največje in najmanjše končne dimenzije. Kljub temu za preprosto zasnovo priporočam uporabo konfiguracije, ki je najbolj razširjena v industriji in vključuje uporabo 2 vodilnih tirnic z enako dolžino.

Začnimo pregled postopka tako, da vzamemo prejšnji primer, kjer smo določili končne dimenzije za enodelno vodilno tirnico. Linearna dolžina vodilne tirnice mora biti 1270 milimetrov, izbrali pa bomo tirnico velikosti 25. V spodnji tabeli iz kataloga Bosch Rexroth lahko razberemo, da je standardni razmik med luknjami 60 milimetrov, največja končna dimenzija 50 milimetrov, najmanjša končna dimenzija pa 10 milimetrov.

Za našo konfiguracijo bomo uporabili dvodelno tirnico s pravokotnim spojem. Seveda bosta oba odseka enake dolžine, tako da bo vsaka tirnica dolga 635 milimetrov. Če standardni razmik med luknjami znaša 60 milimetrov, mora biti končna dimenzija vsakega posameznega konca tirnice 30 milimetrov, kot smo že omenili.

Ker je končna dimenzija koncev, ki tvorijo pravokotni spoj, določena na 30 milimetrov, nam ostane 605 milimetrov, da določimo končno dimenzijo konca, ki ne bo tvoril spoja.

Ko odštejemo 30 milimetrov za spojeni konec, preostalo dolžino razdelimo s standardno določenim razmikom lukenj, ki znaša 60 milimetrov. Kot končno dimenzijo nespojenega konca dobimo 5 mm. Žal je to pod dovoljeno najmanjšo končno dimenzijo, ki znaša 10 milimetrov. Na koncu nam ostaneta dve možnosti. Bodisi prestavimo luknje za pritrditev bodisi prilagodimo dolžino vsakega odseka tirnice.

MOŽNOST 1: PRESTAVITEV LUKNJE ZA PRITRDITEV

Če prestavimo luknje za pritrditev, potem lahko ohranimo dolžino tirnic enako kot prej, torej 635 milimetrov. Toda to bo povzročilo odstopanje od najboljše prakse, pri kateri končne dimenzije na pravokotno spojenem koncu znašajo 30 milimetrov. Kljub temu gre za zadovoljivo rešitev, če ohranimo standardni razmik med luknjami vzdolž pravokotnega spoja in se držimo največjih in najmanjših dovoljenih končnih dimenzij.

Ko žrtvujemo eno luknjo, običajno na konec vsake tirnice dodamo polovico razmika luknje ali v tem primeru 30 mm. Ker pa je pravokotno spojeni konec že nastavljen na 30 mm, bi dodajanje dodatnih 30 mm končno dimenzijo dvignilo nad maksimalno dovoljenih 50 mm.

Namesto tega bomo odšteli 60 milimetrov, ki smo jih pridobili z združitvijo luknje, in dodali 20 milimetrov na pravokotno spojeni končni del (tako smo povečali njegovo končno dimenzijo s 30 na 50 milimetrov), nespojenemu končnemu delu pa dodamo še 40 milimetrov (tako povečamo njegovo končno dimenzijo s 5 na 45 milimetrov).

Upoštevajte, da mora vsota obeh pravokotno spojenih tirnic znašati 60 milimetrov, in ker smo se ravnokar odločili, da bomo dimenzijo prvega konca tirnice nastavili na 50 milimetrov, mora končna dimenzija pravokotno spojenega konca druge tirnice znašati 10 milimetrov. S temi informacijami lahko zdaj izračunamo končno dimenzijo za drugi nespojeni konec.

Če odštejemo 10 milimetrov od dolžine tirnice, nam na razpolago ostane 625 milimetrov. Na nespojenem koncu nam tako ostane končna dimenzija 25 milimetrov. Tako smo zlahka med najmanjšim in največjim dovoljenim razponom (od 10 do 50 milimetrov).

MOŽNOST 2: PRILAGODITEV DOLŽINE TIRNICE

Druga rešitev zahteva prilagoditev dolžine odsekov tirnic, da bi tako dobili ustrezne končne dimenzije. Dolžini prve tirnice lahko zlahka dodamo 5 milimetrov, tako da njena dolžina zdaj znaša 640 milimetrov. Tako imamo končno dimenzijo 10 milimetrov na nespojenem koncu in 30 milimetrov na pravokotno spojenem koncu.

Posledično bo dolžino druge tirnice treba zmanjšati za 5 mm, kar bo povzročilo, da se bo dimenzija njenega nespojenega konca zmanjšala s 5 na 0 milimetrov.

Premik dolžin tirnic za 5 milimetrov ne bo dovolj, vsako tirnico moramo prilagoditi za določeno vrednost, ki bo zagotovila 30 milimetrov na pravokotno spojenih koncih in dimenzije v območju med 10 do 50 milimetrov na nespojenih koncih.

Najboljša rešitev je povečanje končne dimenzije nespojenega konca na eni tirnici in hkratno zmanjšanje dimenzije nespojenega konca za enako vrednost na drugi tirnici. Ker je trenutna dimenzija nespojenih koncev na obeh tirnicah 5 mm, bo treba tirnico, katere dolžina je zmanjšana, premakniti navznoter, mimo zadnje vgradne luknje.

Cilj je zmanjšati dolžino za tako vrednost, da je končna dimenzija enaka ali manjša od največje dovoljene vrednosti 50 milimetrov. Če imamo torej končno dimenzijo 5 milimetrov, lahko tirnico skrajšamo za 15 milimetrov, da dobimo končno dimenzijo 50 milimetrov. V bistvu odstranimo eno od lukenj za pritrditev in tako izkoristimo prestalo dolžino. Matematično je to videti tako:

Namesto 10 imamo zdaj 9 razmikov, pri čemer smo pridobili dodatnih 50 milimetrov na nespojenem in dodatnih 30 milimetrov na spojenem koncu. Ker smo dolžino ene tirnice skrajšali za 15 milimetrov, bomo morali dolžino druge tirnice podaljšati za enako vrednost in preveriti njene končne dimenzije, da se te nahajajo znotraj dovoljenih maksimalnih in minimalnih razponov.

In res je; vrednost dimenzije nespojenega konca znaša 20 milimetrov, kar je znotraj dovoljenega minimalnega in maksimalnega razpona od 10 do 50 milimetrov.

DODATNI STROKOVNI NASVET

Kadar se vzporedno uporabljata dve pravokotno spojeni tirnici, je treba same pravokotne spoje zamakniti med seboj vsaj za dolžino enega ležaja, ki ga uporabljate. Prednost tega je izboljšanje teka tirnice in zmanjšanje motenj, ko ležaj prečka pravokotne spoje tirnice.